…brez šizofrenije,prosim. NEzA

. . .sej ne vem,če sploh obstaja. . .in kaj se sploh doseže z njo. Samo tako, je pa vredna razmišljanja in uporabe

Prav zanimiva tema..kako me vidijo drugi. In če vse skupaj postaviš na to, da se med seboj interpretiramo, postane še bolj zanimivo! Pa si res ‘prav’ mislimo, da si drugi mislijo o nas..je to sploh pomembno..in se mi ukvarjamo s tem, kako je kdo videti v naših očeh…ufff…ni da ni konca.. Od tu potem tudi vsa nerazumevanja, drugačna interpretiranja..kajti tvoje izkustvo mene je zame nevidno in moje izkustvo tebe je nevidno zate. …ne moremo si povedati “čisto tako” kot mislimo (in da odmislim sploh možnosti, da poveš namenoma drugače, kot si misliš!)
     ->In kot bi rekel filozor Laing: “Moje izkustveno polje vsekakor ni zapolnjeno samo z mojim neposrednim videnjem samega sebe (ego) in drugih (alter), ampak tudi s tem, kako me vidijo drugi. Lahko da se dejansko sploh nisem sposoben videti tako, kot me vidijo drugi, kljub temu pa neprestano domnevam, da me vidijo na posebne načine, in neprestano delujem v luči dejanskih ali predpostavljenih vedênj, mnenj, potreb in tako naprej, kot jih vidijo v meni drugi .”

..spomnila sem se, da obstajajo Simsi..igrica, kjer ”vodiš” življenje dveh, s časom cele družine v njihovi hiši, ki jo tudi gradiš.
Prav zanimivo: če jejo, niso sitni. Če dajo kaj na svojo higieno so srečnejši. Morajo se tudi zabavati in spati, pa je dan popoln. Če se pogovarajo med sabo se imajo raje. Kako preprosto. Ampak, pravi ljudje smo očitno malo bolj (za)komplicirana vrsta.

      ..vsem mojim vanzemljancem.. :) 

Obstajajo dobre oz. slabe odločitve ali samo Odločitve? Ker v bistvu po vsaki Odločitvi greš po poti, ki si si jo izbral in če tudi se kasneje odločiš drugače, nisi na istem izhodišču… Torej: misli vnaprej? 

Kot zadnja generacija pionirjev nimam nekih posebnih védenj o tem, kako je bilo v Jugi…kaj šele, da bi takrat lahko primerjala z zdaj. Ampak kolikor sem šla po prelepem Balkanu in ga spoznavala…pa ni šanse, da bi tako različni ljudje bili za skupaj. Jeziki so podobni, starocerkvena slovanščina se pozna..to je pa tudi vse.

Kako lepo je kadar treba ni dežnika? Kaj pa vem. Včasih pa prav paše samo mižati, poslušat dežne kaplje…OK,lahko je še kakšn dobr CD v igri:)  
Sicer pa odkar sem gledala Peklensko pomarančo Stanleyja Kubricka niti “I’m singing in the rain” ni več tisto, kar je bilo. Vse se spreminja. Vreme. Narava. Ljudje. Jupi! Odkrijmo v sebi neodkrito!;)

Zdi se mi, da me del manjka,
a vidim, da sem še vedno v enem kosu.

Zdi se mi, da ne bo nikoli več isto,
a vidim, da je vse kot včeraj.

Zdi se mi, da se bova spet videla,
a vidim, da te že ni nikjer.

Zdi se mi, da si mi prirastel k srcu,
a vidim, da le kot prijatelj.

Zdi se mi, da se odpirajo nove poti,
a vidim, da so prazne brez prijateljev.

Če verjameš: zdi se mi, da mi veliko pomeniš,
a vidim, da ne morem brez tebe.                  

Vsakemu lahko uspe. Karkoli. Kjerkoli. Če se le ne pusti…samemu sebi. Bo že držalo, da si sam sebi najhujši…karkoli-že..ker sam s sabo si pač vedno povsod, ne moreš si ubežati. In dokler se lahko pogledaš v ogledalo,ti niti ne gre tako slabo… Če se lahko pogledaš, seveda. Nekateri se nikoli v življenju ne vidijo, vsaj z očmi ne. In nekaterim drugim se zdijo ti močni, ker se sami ne morejo niti predstavljati kako bi bilo,če bi sami ne-videli…in so veseli, da niso takšni. Ampak…videz lahko vara.

Dobrodošel na blog.siol.net. To je tvoja prva objava. Za prvič naj ti bo, ampak zdaj pa začni zares!